Ena izmed značilnosti, ki dela naš čudovit jezik lep, je gotovo tudi sklanjanje. In čeprav nam izkušenim uporabnikom slovenskega jezika sklanjanje običajno ne povzroča prav veliko preglavic, se pri sklanjanju določenih besed včasih vseeno malo zatakne. Ena takšnih besed je denimo tudi samostalnik otroci. Ali veste, v katerih sklonih uporabljamo zapis otroci, v katerih pa otroki? Je prav z otroci grem na sprehod? Ali pa morda z otroki grem na sprehod? Pa rešimo torej enkrat za vselej to otroško dilemo …
V ednini ni težav
V ednini samostalnik otrok ne povzroča težav pri sklanjanju. Otrok, otroka, otroku, otroka, pri otroku in z otrokom. Pri množini in dvojini pa se vse skupaj malce zaplete …
Množina: otroci ali otroki?
Pri sklanjanju v množini se pogosto pojavi problem v treh sklonih: imenovalniku, mestniku in orodniku. Je torej prav otroci/otroki se igrajo? Je prav pri otrokih/otrocih sem ga našel? Je prav že zgoraj omenjeni z otroki/otroci grem na sprehod?
Samostalnik otrok v množini pravilno sklanjamo takole:
- otroci (se igrajo),
- otrok (nič ne skrbi),
- otrokom (damo vse),
- otroke (sem peljal k babici),
- o otrocih (vem vse),
- z otroki (preživljam svoj prosti čas).
V prvem in petem sklonu se »k« torej zmehča v »c«, pri ostalih sklonih pa uporabljamo zapis s črko »k«. V praksi največ težav predstavlja 6. sklon (orodnik), ki ga velikokrat zapisujemo narobe kot »z otroci«.
Zakaj pa se v nekaterih sklonih črka »k« sploh zmehča v »c«? Gre za ostanek praslovanskih časov, temu mehčanju pa strokovno rečemo tudi palatalizacija. Če vas slučajno kdo kdaj povpraša o tem …
Kaj pa dvojina?
Pri dvojini je manj težav kot pri množini, saj je pogosto problematičen le mestnik. Pravilna oblika mestnika v dvojini pa je »pri otrocih« in ne »pri otrokih«.
Za vajo (če imate čas) …
Dopolnite z ustrezno obliko samostalnika otrok v množini, da utrdite pravkar pridobljeno znanje.
Pogledal sem, če ________ že spijo.
Mojih ______ ne bo nihče žalil!
Z ______ ni šale!
Prav nič pametnega ni znal povedati o svojih ________.
