Kaj pa je tu sploh težkega? Ena, 5, 3,14 – zapisovanje števil pa res ni nič takšnega! Hja, kaj pa, če je treba večmestno število zapisati z besedo? Ga takrat pišemo skupaj ali narazen? Kdaj sploh število zapišemo z besedo in kdaj ne? Kako pa pišemo vrstilne števnike? Decimalke? Bo treba kar veselo na delo …

Števila in števniki – kaj je razlika?

Števila so simboli, ki označujejo določeno količino. Števniki pa so (pregibne) besede, s katerimi označujemo ta števila in količine.

Kdaj število zapišemo z besedo in kdaj ne?

Pet ali 5? Preprostega odgovora pravzaprav ni, ker tudi ni enotnega pravila, kdaj pisati z besedo in kdaj s številko. V splošnem upoštevamo pravilo, da manjša števila zapišemo z besedo, večja pa s številkami.

Kje pa je meja? Nekateri z besedo zapisujejo le števila do pet, drugi do deset, spet tretji pa celo do enaindvajset ali še več. Pri tem je treba omeniti tudi, da nobeno od pravil denimo ne velja pri navajanju stoletij (tukaj načeloma vedno uporabimo številko) ali pa denimo pri količinah ob okrajšanih merskih enotah (denimo 5 kg kruha), kjer tudi vedno uporabimo številko.

Še enkrat: splošno sprejetega pravila ni, pomembno je torej le, da uporabljamo zdravo pamet in se znotraj posameznega besedila držimo enakih pravil. V naši bazi imamo že sedemnajst milijonov štiristo dvainšestdeset tisoč osemsto devetinosemdeset strank ni ravno praktičen zapis, kaj pravite?

Glavni, vrstilni, ločilni in drugi števniki

Ste vedeli, da lahko števnike v slovenščini razdelimo na kar 6 vrst? V tem članku se ne bomo lotili vseh podrobnosti, temveč se bomo osredotočili le na glavne in vrstilne števnike, pri katerih se tudi najpogosteje pojavijo dileme glede zapisa.

Glavni števniki

Glavni števniki so tisti, s katerimi štejemo. Po njih se vprašamo z vprašalnico koliko. Koliko vran je na njivi. Sedemnajst oziroma 17.

Če glavni števnik zapišemo s številko, običajno ni težav. Kaj pa, če ga zapišemo z besedo – pišemo skupaj ali narazen? Primer: 56 – šest in petdeset ali šestinpetdeset?

Pravilo pravi, da glavne števnike do sto in pa tudi stotice pišemo skupaj, vse ostalo narazen. Pravilno je torej enaindvajset, dvesto, sto sedemnajst, dva tisoč devetnajst, devet milijonov …

Vrstilni števniki

Vrstilni števniki označujejo mesto oziroma položaj v neki vrsti. Denimo: tekmo je končal na petem mestu.  Pri tem je pravilo glede zapisa preprosteje, saj vse vrstilne števnike pišemo skupaj ne glede na to, kako veliki so.  Četudi na tekmi torej osvojite petstosedemnajsto mesto, vrstilni števnik napišete skupaj.

Kaj pa, če ga želite zapisati s številko? Potem številu preprosto dodate piko. Denimo: tekmo sem končal na 517. mestu.

Kako zapišemo pridevniško kombinacijo številke in besede?

7 letni otrok? 7. letni otrok? 7letni otrok?

Se vam zdi, da so vsi zgornji zapisi malce nenavadni? Saj so res, ker niso pravilni. Takšno kombinacijo številke in besede namreč pravilno zapišemo z vezajem: 7-letni otrok. Podobno tudi 40-litrski sod, 10-metrski prepad, 5-minutna zamuda …

Kaj pa polovice in druge decimalke?

Kako z besedo denimo zapišemo 2,5 EUR? Dva cela pet evra? 2 cela 5 evra. Dva vejica pet evra? Seveda ne. V takih primerih običajno uporabimo besedno zvezo »in pol«. Torej dva in pol evra.

Kaj pa, če imamo 2,3 EUR? V takem primeru se je bolje držati kar zapisa s številko, pri branju takega zapisa pa seveda izgovorimo dva cela tri evra.