Slovenska slovnica je lahko precej zahtevna stvar (kot vsi vemo, kajne?), včasih pa se lahko zatakne tudi že pri čisto osnovnih zadevah, kot je denimo uporaba predlogov s in z. Pa razčistimo enkrat za vselej, kdaj moramo pred besedo zapisati s in kdaj z…

Osnovno – ta suhi škafec pušča

Že iz osnovno šole nas večina pozna znamenito besedno zvezo »ta suhi škafec pušča«, ki nam na najbolj preprost način pomaga pri izbiri ustreznega predloga s ali z. Če v besedni zvezi namreč podčrtamo vse soglasnike (ta suhi škafec pušča), dobimo vse tiste črke, pred katerimi moramo uporabiti predlog s – v vseh drugih primerih pa uporabimo predlog z.

Če se naslednja beseda torej začne na črko c, č, f, h, k, p, s, š ali t, uporabimo predlog s, v nasprotnem primeru pa predlog z. Povedano malce bolj strokovno: predlog s uporabljamo pred nezvenečimi glasovi, predlog z pa pred zvenečimi.

Če vam izbira še vedno dela težave oziroma si črk nikakor ne morete zapomniti, si lahko pomagate tudi z izgovorjavo. Če je izgovorjava z izbranim predlogom tekoča, kot da bi izgovorili eno samo besedo, ste najbrž izbrali pravega (primera: s Petrom, z avtomobilom). V nasprotnem primeru se vam bo pri izgovorjavi malce zatikalo (primera: s babico, z kladivom).

Kaj storiti pri tujih imenih z drugačno izgovorjavo?

Vse zgoraj povedano pa se na žalost malce zaplete pri izbiri ustreznega predloga za nekatera tuja imena.

Pa poglejmo primer priimka von Hayek. Na prvi pogled zadeva ni videti nič kaj sporna: beseda »von« se začne z zvenečim soglasnikom v, torej je očitna izbira predlog z, kajne? Kaj pa, če poskusimo besedno zvezo na glas izgovoriti: z von Hayekom sem se sprehajal po parku … Zveni malce grobo? »Von« se namreč izgovarja kot »fon«, torej bi se moralo bolj ujemati s predlogom s…

Dilema, ali pri izbiri ustreznega predloga upoštevati zapis črke v naslednji besedi ali njen izgovor, pa ni le vaša, saj se z njo vse pogosteje ukvarjajo tudi naši jezikoslovci. Slovenski pravopis v 683. členu namreč navaja pravilo, da se zapis predloga s ali z ne ravna po izgovoru naslednje besede, temveč po zapisu, kljub temu pa pri izgovorjavi upoštevamo glas in ne zapis. Zmedeni? Brez skrbi, niste edini!

Pomagajmo si z znamenitim baronom Zoisom. Pravilen zapis bi torej bil z Zoisom sem sedel v knjižnici (ker se beseda začne s črko z), pravilna izgovorjava pa s »Cojzom« sem sedel v knjižnici (ker se beseda izgovori s črko c).

Končna odločitev: kateri predlog torej izbrati pri spornih tujih imenih?

Zaenkrat je najbrž najbolj smiselno upoštevati določila Slovenskega pravopisa, ki torej pravijo, da se pri pisanju ravnamo po zapisu prve črke besede, ki sledi. Kljub temu pa morate vedeti, da se v praksi (pri analizi jezikovnih korpusov) pojavljajo večinoma zapisi, ki sledijo izgovorjavi (torej denimo s Zoisom), kar pomeni, da naše jezikoslovce v prihodnje najbrž čaka naloga, da jezikovna pravila tudi na tem področju poenotijo z dejansko rabo jezika.